Ker se življenjski standard ljudi še naprej izboljšuje, je vse večja skrb za osebno zdravje in vse večja zavračanja okolju neprijaznih izdelkov. Zato je razvoj okolju prijaznih industrij v tej fazi glavni poudarek. Vendar pa je v lepilni industriji še vedno nekaj vprašanj. V zadnjih letih je industrija lepil hitro napredovala, saj je družbi zagotavljala številne nove vrste lepil, hkrati pa tudi uvajala nove težave z onesnaževanjem okolja. Okoljska vprašanja, povezana z lepili, vključujejo predvsem onesnaževanje in morebitne nevarnosti za zdravje, ki jih povzročajo škodljive snovi, prisotne v lepilih, kot so hlapne organske spojine, strupena sredstva za strjevanje, mehčalci, topila in drugi dodatki ter nevarna polnila. Hlapne organske spojine (HOS): Organska topila v lepilih na osnovi topil, kot so formaldehid v lepilih fenol-formaldehida in sečnine-formaldehida, stiren v nenasičenih poliestrskih lepilih, nereaktivni monomeri v akrilnih emulzijskih lepilih, metilmetakrilat v modificiranem akrilnem lepilu s hitro strjevanjem struktur, poliizocianati v poliuretanskih lepilih, žveplov dioksid v lepilih α-cianoakrilata, In amoniak kot zgoščevalec v akrilni emulziji, so hlapne organske spojine, ki se oddajajo v atmosfero. Predstavljajo znatno tveganje in lahko doživijo fotokemične reakcije, kar vodi do nastanka ozona. Onesnaževanje z ozonom v spodnjih atmosferskih regijah lahko vpliva na rast rastlin in zdravje ljudi. Nekatera halogenirana topila ogljikovodikov prispevajo k tanjšanju ozonskega plašča, nekatera aromatska topila pa kažejo visoko toksičnost, vključno s kancerogenimi lastnostmi. Metil metakrilat, žveplov dioksid in etilamin med drugim oddajajo močne vonjave in prispevajo k onesnaževanju zraka, kar poslabšuje atmosfersko okolje. Strupena sredstva za strjevanje in plastifikatorji: Aromatska sredstva za utrjevanje amina so zelo strupena in nekateri lahko celo povzročijo raka mehurja, kot je 2,4-diaminotoluen. Trifenil ester fosforne kisline, ki ga najdemo v mehčalcih, je zelo strupen, dibutil ftalat (DBP) in di-2-etilheksil ftalat (DOP) pa predstavljata znatno tveganje za zdravje. Ko se telo absorbira, lahko motijo endokrini sistem. Študije na živalih so pokazale, da lahko te snovi še posebej poškodujejo jetra in ledvice ter celo potencialno povzročijo raka. Zato je pri njihovi uporabi potrebna previdnost.

1. Strupena polnila: Lepila uporabljajo različna polnila, azbestna vlakna v prahu pa so še posebej škodljiva za okolje. Azbestna vlakna so zelo fina in zelo rakotvorna. Ko se prenašajo v zraku, lahko vstopijo v človeško telo skozi dihalne poti in pore, kopičijo se v pljučih in povzročijo bolezni, kot so pljučni rak, bronhialni rak in mezoteliom. Obdobje latence bolezni, ki jih povzroča izpostavljenost azbestu, je lahko celo 40 let. Na Japonskem se azbest imenuje "tiha časovna bomba".

2. Strupeni in škodljivi dodatki: Ko se določi osnovna smola (ali guma), ki se uporablja v lepilih, sta formulacija in učinkovitost lepila v veliki meri odvisna od regulacijskih in modifikacijskih učinkov uporabljenih aditivov. Vendar je treba pozornost nameniti toksičnosti nekaterih aditivov. Potrjeno je bilo, da je antioksidant D karcinogen, BHT še vedno sumi karcinogenost, medtem ko imajo MOCA, azobisobutironitril (AIBN) in dioktilkositrov bis(2-etilheksanoat) pomembno toksičnost.

Medtem ko so funkcionalnost in uporaba lepil prejeli široko pozornost, se njihova osnovna okoljska vprašanja pogosto spregledajo. Ker pa se okoljska ozaveščenost in ozaveščenost o zdravju še naprej povečujeta, bodo zahteve za varstvo okolja z lepilom postale strožje. Zato je bistveno, da posamezniki pri uporabi lepil sprejmejo potrebne zaščitne ukrepe, da bi se izognili nepričakovanim posledicam zaradi malomarnosti. Proizvodne enote bi si morale prizadevati tudi za izdelavo okolju prijaznih in zelenih lepil, potrošniki pa nestrupno pričakujejo razpoložljivost nestrupnih in neškodljivih lepil.